NAŠA ZGODBA

Gledališče lahko nastane kjerkoli in kadarkoli. Naše gledališče je najprej vzklilo v srcu. Bila je le Misel. Tam, kamor se je naselila, v srcu, smo skrbno pazili nanjo. Imela je izreden čut za estetiko, preko domišljije je razvijala svojo kreativnost. Še preden smo opazili, je postala Ideja. Krepila je svoje ustvarjalno izražanje, razvijala se je na čutni, čustveni, etični, socialni in intelektualni ravni. In tako se je Ideja, ker v srcu ni imela več dovolj prostora, naselila v glavo. In ni hotela oditi. Ni hotela. Na vsak način je hotela biti Gledališče. Ampak ne tisto navadno gledališče za tečne tete in brkate strice. Želela je biti Kreativno gledališče. Vztrajno je spremljala gledališko umetnost, se urila v komunikaciji in kritičnem razmišljanju. Pričela je spoznavati samo sebe. Brez, da bi vprašala za dovoljenje, si je skrivaj izposodila Mojco, Janjo, Tino in Luko za dosego svojega cilja – in – Misel je tako postala ECI PECI kreativno gledališče.

“Otrok lahko odraslo osebo nauči tri stvari: kako biti srečen brez razloga, kako biti vedno zaposlen in kako iskati tisto, kar si želite s celim svojim bitjem.”

(Paulo Coelho)

Gledališče bi lahko bilo tudi »še ena dimenzija«. Gledališka ustvarjalnost in energija se prelije med igralce in je ni moč opisati. Predstava ne more »kar biti«. Proces nastajanja predstave potrebuje kulturo dialoga, spoštovanja in sodelovanja, osebno in družbeno odgovornost, timsko delo ter povezovanje s skupino na intimni ravni.

In da ne pozabimo – skozi prizmo otroških oči je svet lepši. Bolj barvit. Zabavnejši. Otroci naj nam bodo za vzgled (in ne obratno!). Postanimo igrivi in nagajivi in kar je najbolj pomembno – smejmo se!